Njegove posebnosti so nižja slanost in blaga aroma dima ter stopnje osušenosti. Na teh področjih obstajajo sledi prašičjereje, ki segajo v obdobje 1500 pr. n. št. O proizvodnji pršutov pa segajo v 14 st. Znan je tudi po temu da je bil serviran na slavju ob kronanju kraljice Elizabete II leta 1952, poslali so ji ga tudi ob zadnjem ljubileju. Drniški pršut je zaščiten z geografsko označbo (ZGO).
Posebnež med posebneži je prvi mesni proizvod, ki ga lahko proizvajata dve državi (žal Slovenija trenutno nima nobenega certificiranega proizvajalca, vključenega v združenje). Je brez kože in slanine, soljen je suho, izključno z morsko soljo in začinjen (poper, česen, rožmarin in lovor). Sušen najmanj 12 mesecev in na zraku zorjen brez dimljenja. Če je stegno težje, pravilnik zahteva 16 mesecev sušenja, preden gre na trg. Istrski pršut ima zaščiteno označbo porekla (ZOP).
Pridelan je v okolici mesteca San Daniele v bližini Vidma (Udine). Pri tem je uporabljena le sol iz severnega Jadrana, sušijo ga na območju, kjer se vetrovi iz Alp (Karnijske Alpe) srečajo z mediteransko klimo. Faze izdelave so: izbor stegna, soljenje, stiskanje, počitek, pranje, zorenje, zaščita – premaz dela, kjer ni kože, redno preverjanje z zabadanjem, ožigosanje po kontroli. Prepoznaven pršut se od ostalih razlikuje po kitarski obliki, ki jo dobi v posebni fazi prešanja, parklju in obvezno vžganem žigu inštituta združenja proizvajalcev ter dvomestni številki proizvajalca, ki je pod žigom.